Neuvrščene fotografije na fotonatečaju kluba FotoŽarek Sežana. Po 20. marcu pa objavim tudi moje tri uvrščene fotke, ki bodo možne na ogled od 20. marca v Kosovelovemu Domu v Sežani. Ena izmed njih tudi tretje uvrščena.
_________________________________________________________________
DEČEK IN SONCE
Dobro jutro, sonček!
Kje si se mudil,
da tako si pozno
čez gore prilil?
Ali teti luni
tam si krajšal čas,
ali k zlatim valčkom
morskim šel si v vas?
»K zlatim valčkom morskim
nisem stopil v vas;
tudi k teti luni
ne za kratek čas.
V daljnem kraju rože
prelepo cveto,
so pri njih ostali
žarki za goro.
Tam iskal sem žarkov,
skupaj sem jih zbral;
da ustrežem tebi,
sem ti jih poslal.
Ne zameri, deček,
Da sem se zamudil,
Saj zato pozneje
Si se ti prebudil.«
_________________________________________________________________
BALADA
Prišel je pevec slovenske dežele,
prišel je pevec v daljno tujino,
v strunah njegovih so pesmi
drhtele
v eno z radostjo in bolečino.
Pel je, kako so gozdički zeleni,
glej, pa se solza v očeh mu zasveti,
pel je o smrti, ljubezni in ženi,
o domovini ni mogel začeti.
»Poj nam, zapoj nam o naši deželi,
da nam nje solnce, nje zdravje zasije,
o kmečkih domovih, o pesmi veseli,
ki v noči se mesečni v polje razlije.«
— Močno srce je, močno in mlado,
krepko od upanj, od sile pogumno,
a ko je trudno (o čudo neumno!)
tiho zamisli se v to-le balado:
»Tisočkrat tisoč, še več nas je bilo,
tisočkrat tisoč hlapcev in sužnjev,
tisočkrat tisoč ponižnih, boječih,
tisočkrat tisoč v prekletstvu tonečih,
tisočkrat tisoč z žolčem poj enih ...
Pa nam udarilo v desno je krilo,
pa omahnilo je in se zlomilo,
pa se še levo je uklonilo —
tisočkrat tisoč, še več nas je bilo.
Pel bi, kako so razšli se po sveti,
pa morala kri bi iz srca privreti,
bratje, ne morem vam pesmi končati,
smrt že prihaja, že je pred vrati ...
Ženo mi vzela, vzela bolest je
in domovino ... Zdaj hodim in gledam,
ko zvezde se sipljejo v črno brezcestje ...«
Prišel je pevec slovenske dežele,
src se dotaknil z njenim spominom,
srca nalil nam z grenkim pelinom ...
_________________________________________________________________
DREVESA V MEGLI
V jutru, ko siva megla leži,
Nastopim svojo neznano pot.
Kako in kam, zakaj in kod?
Vsi štirje se skrivajo še v megli.
Ti, ki si tiha šla že to pot,
V črno zastrta, mlada, gibká,
Da je vzvalovala struna srca,
Povej, od kod in kam in kod?
Ne morem drugam kakor za teboj,
Ritem teh kretenj me upokoji,
Ko pred teboj grem ali za teboj;
Povej, kam ti droben korak hiti,
Je to ljubezen, kar se v meni
budi?
Tiho drevesa molčijo v megli.
_________________________________________________________________
V SIVEM JUTRU
V sivem jutru
grem v mestu po ulicah.
V pekoče oči me reže megla,
v grlo me reže,
mrzlo je okrog srca.
Tedaj zadiši iz pekarn
sveži duh rženega kruha,
a v pekarnah je še temnó,
ulicah tiha, nikogar še ni
in meni je v duši tesnó.
O, saj je to spomin na Kras:
med skalovjem vas leži,
ta črni kruh me spominja nanj,
ta zdravi duh, ki iz pekarn
tako božajoče diši.
_________________________________________________________________
ŽENA IN GOSPA
Žena, najvišje ime za gospo,
spoštljivejše se mi zdi od gospe,
če misli katera, da ni lepo
to ime, posluša naj in odloči se,
Med gospemi so slabe žené,
Med ženami jih ni,
Telo žene in njeno ime
je vredno visoke časti.
Naj bo, kar hoče, kar se tiče gospá,
vse žene so gospe.
Dvoumno hvala zaničuje,
a kolikokratnaslov gospa,
a žena je ime, ki vse povzdiguje.
