Koncentracijsko taborišče Dachau

Koncentracijsko taborišče Dachau je bilo v mestu Dachau severno od Münchna. Danes je na območju razširjene bavarske prestolnice. Bilo je prvi večji tovrstni objekt nacističnega režima. Kot preurejeno tovarno smodnika so ga odprli že leta 1933.


21. marca 1933 so ga ustanovili nacisti. Eden glavnih pobudnikov je bil Heinrich Himmler, ki je bil takrat načelnik policije v Münchnu. Taborišče so takrat opisovali kot prvo koncentracijsko taborišče, v katerem so »prevzgajali« politične nasprotnike (antinaciste). Zgrajeno je bilo na območju zapuščene tovarne streliva, na severovzhodnem delu mesta Dachau v južni Nemčiji.
V prvem letu so sem zaprli okrog 4.800 jetnikov. Na začetku so v glavnem zapirali nemške komuniste, socialne demokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Čez čas so bili kandidati za »prevzgojo« Jehovove priče, Romi, homoseksualci, označeni kot asocialci in kriminalci.
S časom je sem prihajalo vse več Judov. Sprva so jih zaprli, ker bi naj pripadali kateri izmed prej naštetih skupin, ali so jih zaradi manjšega prekrška obsodili na dosmrtno ječo, oziroma da so svojo kazen do smrti prestali v taborišču.

Preureditev v taborišče

V začetku leta 1937 so enote SS zadolžile ujetnike, da prenovijo stavbo taborišča Dachau na območju sedanjega taborišča. Jetniki so bili prisiljeni v to delo. Morali so zrušiti nekdanjo tovarno streliva, bili so pod velikim psihičnim pritiskom, pogoji za delo so bili izredno slabi. Stavba je bila zgrajena v sredini avgusta 1938, taborišče je bilo bistveno spremenjeno. Delovalo je do 29. aprila 1945. Tako je Dachau postal prvo učinkovito taborišče v takratnem tretjem rajhu.

 

 

Koncentracijsko taborišče Dachau

Število judovskih jetnikov je vedno bolj naraščalo, najbolj je naraslo med 10. na 11. novembrom 1938, ko je Hitler izvedel kristalno noč in zaprl 10.000 Judov. Večina je bilo moških, ki so jih kasneje izselili iz Nemčije.
Taborišče je bilo del vojnega centra za vaje enot SS, kjer so razvijali uničevalske in prevzgojne tehnike. To taborišče je bilo za zgled in vzor vsem ostalim, ki so jih odprli kasneje.


26. aprila 1945, ko so se Američani bližali taborišču, je bilo registriranih okrog 70.000 zapornikov v Dachavu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov, na drugem mestu so bili Judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.
Število žrtev med leti 1933 in 1945 se giblje okrog 188.000, med leti 1940 in 1945 okrog 28.000. Evidentirane so zgolj žrtve, ki so umrle po prihodu v taborišče; številne so pobili, še preden so jih popisali in razporedili v taborišče ali podružnice. Čisto natančno število žrtev nikoli ne bo popolnoma jasno, posebej,ker so v taborišče prepeljali tudi jetnike iz drugih taborišč iz različnih območij Nemčije.
V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Tudi število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli natančno znano, ker so bili ob prihodu vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali Slovenci. Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945. Pred odhodom so izdajali svoj časopis in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami.

Delo osvobaja

 

Dodaj napis

Leta 1942 so krematorijsko območje postavili zraven glavnega taborišča. Vključeval je star in nov krematorij, torej so eno stavbo dogradili. Število žrtev v drugem krematoriju ni bilo nikoli popolnoma natančno raziskano.

grobišče pepela pred krematorijem

notranjost krematorija

plinska celica

Prvi krematorij, ki je bil kmalo premajhen.

Prvi krematorij, ki je bil kmalo premajhen.

Dodaj napis

Tako v Dachavu kot tudi v ostalih nacističnih taboriščih so na jetnikih izvajali medicinske poskuse. Na njih so preizkušali zdravila proti tuberkulozi, druge antibiotike, analgetike.